četrtek, 04. julij 2013

Konec je šele začetek

Malavi ... Kasungu ... s kakšnim pričakovanjem smo čakali drugi april, ko bomo pristali na afriških tleh in začeli našo trimesečno izkušnjo. Trije meseci so mimo, za nami je na tisoče kilometrov in še več srečanj, oseb, pogovorov, novih misli ...
Zadnji teden smo začeli v Kamphulu, končali pa smo ga že zunaj malavijskih meja ...

Ponedeljek, 24. junij, Kamphulu
Navsezgodaj nas je s svojim obiskom presenetila Jane, ki nam je prinesla darilca za domov: kuhalnice za pripravo nsime, ufo ter suho okro - naš najljubši malavijski obrok ("poleg malawian sausage in chibukuja", bi mogoče dodal Leon). Naše načrte o zgodnjem odhodu v Kamphulu je "pokvaril" še 7-letni deček, sin enega izmed delavcev. Na pregled v našo "hišno" ambulanto so ga pripeljali zaradi ran na nogah, za katere so verjeli, da so nastale, ker je fantek jedel slonje meso. Navaden "juju", kot nam je kasneje prišepnil drug delavec ...
V Kamphulu smo tako prispeli malo kasneje, kot smo nameravali, za kar smo bili kaznovani z veliko množico ljudi, ki nas je potrpežljivo čakala pred cerkvijo. Kljub dolgi vrsti nismo mogli kar takoj začeti z delom. Gostitelji so nam namreč pripravili poslovilno slovesnost - z govori chaimanov ter hvaležnih pacientov, plesom in petjem, darili ... pa tudi certifikat za vsakega za dobro opravljeno delo ni manjkal.
Dobre volje smo se tako se bolj zagnano prebijali skozi bolj ali manj komplicirane paciente, veliko negativnih testov za malarijo, nekaj spiranja ušes ... Ter na koncu (že ob svecah) nič kaj presenečeno ugotovili, da nam je uspelo znova podreti rekord - uspelo nam je pregledati 240 pacientov!


Torek, 25. junij, Kayesa
Kayesa sprva ni bila med našimi priljubljenimi destinacijami, saj je bil nas prvi obisk tam ne preveč prijetna izkušnja za vse: fantje so takrat imeli skoraj cel dan opravka s sedaj že skoraj slavno "Kayesa Lady" oz. gospo s panga-knife poškodbo, dekleta pa so se spopadale z (do takrat) rekordnim številom pacientov, prevajalci z zelo osnovnim znanjem angleščine ter pomanjkanjem svetlobe v cerkvici, namenjeni pregledom ... Naši mešani občutki glede te male vasice do se sčasoma prevesili v obojestransko toplino in moramo priznati, da bomo njihovo skupnost prav pogrešali.
Tudi tokratni dan je bil karseda uspešen za vse - obravnavali smo kar veliko število pacientov, nikogar nismo zavrnili, ker smo končali dovolj zgodaj (t. j. še pri sončni svetlobi), pa smo celo lahko obiskali nekaj posteljnih bolnikov. Tudi z darili so se v Kayesi izkazali - Matjaž je na primer dobil kar celega petelina.
Zvečer smo vseeno bili preutrujeni za torkov tarok večer pri patru ... Smo pa zato dobili obisk: father Joseph, poljski duhovnik, ki tudi prebiva tu v župniji, je zbolel in se je v strahu, da ima malarijo, obrnil na nas. K sreči je bil test negativen, pater pa zelo zgovoren, tako da smo vseeno doživeli prijeten večer. V pričakovanju napornega predzadnjga delovnega dne smo kar popadali v postelje ...

Sreda, 26. junij: Chankozi
Začelo se je s hladnim tušem. Oziroma brez njega - zmanjkalo nam je vode! Tisti, ki se tuširamo zjutraj, smo se tako morali sprijazniti s tem, da tokrat pač ne bomo tako dišali kot ponavadi ... Ko smo pristojnemu delavci povedali za nas problem, se je v istem trenutku čisto zavzel za reševanje le-tega, kajti Malavijci se vedno tuširajo tako zjutraj kot zvečer in ostati brez jutranjega tuša je za njih nekaj najhujšega ... Pričakovati je bilo torej, da bomo do večera ze lahko zares stopili pod tuš ...
Delovni dan je naprej potekal kot obicajno: sestanek v KDH, nato Chankozi - delo s pacienti, kratko (a okusno) kosilo, znova delo s pacienti, nato pa kratko poslavljanje, vaške gospe so malo zaplesale in zapele in že smo se vozili proti domu ...
Tokrat je pa bil zares na vrsti tisti tarok, ki smo ga patru Stanku obljubili že prejšnji dan. Leon in Nina sta se posvetila igri, Lara in Barbara pa sta tačas ostali doma in pripravljali presenečenje ...

 Četrtek, 27. junij, Mangwazu
Začelo se je s prvim presenečenjem za današnjo slavljenko Nino: velika čokoladna torta. Menda je bila kar okusna; do konca smo jo pojedli naslednji dan.
Žal rojstni dnevi niso dela prosti dnevi in odpraviti (še zadnjič!) smo se morali na delo.
Tokrat smo dobili še enega sopotnika, medicinskega delavca Jasona, ki je sicer zaposlen v bolnišnici, vendar si je želel ogledati vsaj eno našo postojanko. Ker smo se tu naučili dobro izkoristiti vse, kar nam je dano, smo mu ob prihodu kar določili prosto ambulanto, tako da smo lahko vsi samostojno delali in se je tako vrsta pacientov krajšala vsaj malo hitreje. Tudi tokrat nam je uspelo kljub visokemu številu pregledanih končati se podnevi. Stežka smo se poslovili od naših prevajalcev, ki so nam vsak teden zelo olajšali delo, in na katere smo se v tem času že precej navezali ... Kdove, če se bodo nase poti se kdaj križale ...
Za nas dneva vseeno se ni bilo konec: sledilo je praznovanje Nininega rojstnega dne. Leon ji je pripravil čudovito presenečenje - po meri sešito tradicionalno malavijsko oblačilo ter tradicionalni afriški nakit, kar bo z veseljem nosila ...
Danes sta v Malavi prispela nečakinja patra Stanka Ana ter njen sin Jakob, ki bosta tu bivala tri tedne. Seveda smo ju šli zvečer pozdravit in bili nepričakovano pogoščeni s pravo slovensko večerjo: klobaso (ki je je bil vesel predvsem Leon) ter potico.

Petek, 28. junij, Kasungu: dan poslavljanja
Dopoldne je bilo namenjeno malenkostim - še zadnje nakupovanje pred odhodom, malo pakiranja ...
Nato je sledilo poslovilno PAO kosilo, ki smo ga pripravili za nase tukajšnje sodelavce - mr. Lundo, Jane, Ruth in Matjaža. Leon se je znova izkazal z odličnim golažem, pripravili pa smo jim tudi "yellow nsima" ali po naše polento, paradižnikovo juho in veliko sladic. Med drugim smo ji naučili delati pohan kruh oz. "šnite", ki so ga poprej vzljubili. Popoldne smo se težkih src poslovili z malavijsko pesmijo "Goodbye".
Našega dneva takrat še ni bilo konec - tudi od patra Stanka smo se želeli posloviti - zvečer smo tako imeli malo pogostitev in družabni večer.

Sobota, 29. junij, veliko pakiranje številka 2
Ko tri mesece živiš na enem mestu, se kar udomačiš. Oblačila so bila po večini zložena v omarah in kovčki prazni, police polne spominkov in darilc za domače in prijatelje ... K sreči ima na letalu lahko vsak dva kosa prtljage, tako da smo z nekaj truda uspeli izprazniti sobe in napolniti kovčke in nahrbtnike. Na pomoč nam je priskočila tudi naša draga Jane, ki je pomagala pri pripravi kosila in pospravljanju ... Skupaj smo pojedli se zadnje kosilo, potem pa se z Matjažem odpravili v Lilongwe - našo zadnjo postajo v Malaviju in prvo na poti v Tanzanijo. Res je, Afrike še kar nismo naveličani in čaka nas se malo popotovanja po črni celini ...

Že dva tedna pred nami je Alex letel ... (Ethiopian Airlines in Kilimanjaro v ozadju)



Dodatek, 30. junij, nekje med Malavijem in Tanzanijo
Potovanje z avtobusom iz Lilongwe v Dar es Salaam traja dolgih 30 ur. Založeni s hrano za dan in pol smo se komaj stlačili na sicer menda enega bolj luksuznih avtobusov, kar jih potuje v Tanzanijo. Čeprav smo pred tem upali, da bo vse skupaj izgledalo bolj evropsko, smo se seveda ušteli - tudi za tako dolga potovanja napolnijo avtobuse do zadnjega centimetra in tako mora kar nekaj potnikov nečlovesko stati celotno pot. Mi smo na srečo kupili karte dovolj zgodaj, da smo se dobili sedeže ...
Po celi noči potovanja in bolj malo ustavljanja za "klice narave" (in glasnega priganjanja ter speljevanja avtobusa, še preden smo uspeli skočit nanj po postanku) smo se navsezgodaj zjutraj znašli pred tanzanijsko mejo. Žalostni zaradi (vsaj zaenkrat) dokončnega slovesa od Malavija smo se potrpežljivo postavili v vrsto na mejnem prehodu, da nam pregledajo vize in prtljago. Vrsta se seveda ni nič kaj hitro premikala ... Avtobusnemu vozniku pa se je kdove zakaj neznansko mudilo. Kmalu smo zaslišali pomenljivo hupanje - znak, da bo avtobus kmalu speljal ... Potrebna je bila hitra reorganizacija: medtem ko je eden izmed nas čakal v vrsti, smo ostali po hitrem postopku dali pregledati prtljago in jo lično zložili v prtljažnik ... Samo se žige v potni list je potrebno dobiti, pa bo (smo si mislili). Žal smo se ušteli ... Avtobus je vseeno kar speljal - s skoraj vso našo prtljago, medtem ko smo mi še čakali v vrsti na tanzanijski meji ... Vsaj telefone smo imeli pri sebi ...
Ja, naše prvo srečanje s Tanzanijo ni bilo ravno pozitivno, ampak kaj že pravijo? Slab začetek, dober konec! Upajmo, da bo res ...




Ni komentarjev:

Objavite komentar