četrtek, 06. junij 2013

Od zore do mraka



Naša ekipa je vedno bolj uigrana, kljub bolezni in dolgim vrstam se ne damo in delamo vedno bolje - tako vsaj upamo. Čeprav pišemo in se pogovarjamo več o postranskih stvareh, nam večino energije vzame delo z bolniki, ki jih je tudi vse več.
V ponedeljek smo prvič presegli 'magično' število dvesto bolnikov, četrtek pa smo prvič delali ob svečah ... Ni nam dolgčas!




Ponedeljek, 3. maj: Senjere
Senjere je (verjetno smo že povedali) edina 'postaja', v kateri stalno deluje ambulanta, kjer dela mr. Patrick. S svojim delom mu odvzamemo del bremena, hkrati pa z zastonj zdravili privabimo nove bolnike. Ker je bil prejšnji teden Patrick na izobraževanju, mi pa (po programu) v Kamphulu, se je tokrat že ob našem prihodu pred ambulanto gnetla kopica ljudi. Ob premoru za kosilo je kazalo, da nam ne bo uspelo, vendar nam je priskočil na pomoč prav Patrick, ki je prevzel bolnike, ki so stali v naših vrstah.

Torek, 4. maj: Kaziwa
Po že legendarni 'kaziwa road', oziroma cesti mnogih lukenj. Pripomnimo, da tukaj radi poimenuje(mo)jo dele cest in poti po dogodkih. Tako smo spoznali kar nekaj 'Lunda's shortcut' (Lundovih bližnjic), cesta v Kamphulu nas pelje mimo 'Mathias' hole' (Matjaževe luknje), 'kaziwa road' pa mimo 'Mathias' lake' (Matjaževega jezera). Seveda vsakemu imenu pripada zgodbica, tokrat pa naj povemo samo to, da smo 'Mathias' lake' videli zadnjič - odkar smo v Kasungu, je deževalo (ako bi temu lahko tako rekli) dvakrat, tokrat pa je od jezera ostala samo blatna mlaka. Spreminja se tudi narava okoli nas, ki postaja vse bolj rumena, kar napoveduje tudi obdobje požarov, ko domačini zaradi prehodnosti (in navade) požgejo velika področja visoke trave (ta je res visoka in v njej je 'njoka kuambiri' - obilica kač).
Kaziwa: na levi Leon, na desni sv. Ignacij Lojolski.


Sreda, 5. maj: Kasungu
Dan za delo v našem mestu. Zjutraj smo se zopet udeležili sestanka v KDH (Kasungu District Hospital), ki se je podaljšal s pogovorom o težavah v bolnici ... in posledično trajal kar nekoliko dlje od predvidenega. K sreči je bolnica prav blizu PAO stavbe, bolnikov pa je bilo tudi precej zmerno število. Jenny nam je (spet) pripravila kosilo in - če še nismo zapisali, je skrajni čas - njena kuha nam bo gotovo ostala v spominu. Po kosilu so nas čakali bolniki izmed župnijskih delavcev in nepokretnih bolnikov. Ne upamo si razmišljati preveč naglas, toda čas naše popoldanske ambulante se je ujemal z nogometno tekmo malavijske izbrane vrste in - vrsta pred našo ambulanto je bila manj izbrana in predvsem kratka.
Danes smo izvedeli še, da so naše vize kljub vsem zagotovilom iz malavijskega veleposlaništva zapadle, oz. jih je potrebno mesečno obnoviti.
PAO ekipa je vedno večja. V ozadju je župnijska cerkev sv. Jožefa, Kasungu.
(Matjaž, Leon, Nina, Jenny, Henry, Lara, Ruth, Barbara, Alex in LandCruiser)


Četrtek, 6. maj: Mangwazu 
Ker v naši 'ambulance' že kar nekaj časa poslušamo pozabljeno kaseto z izbranimi pesmimi Santane (ki ji sicer ne gre očitati ničesar), sta Barbara in Lara tik pred našim odhodom v Mangwazu skočili do lokalne trgovinice z glasbo. Morda bi morali sklepati, da nas čaka težak dan, kajti med izbrano afriško pop-glasbo sta našli kaseto izbranih hitov Backstreet Boys - in jo kupili. Težko je opisati, kakšno vzdušje so nam fantje iz zakotne ulice pričarali v avtu, podobno pa velja za dan, ki je sledil.
Začeli smo ga z bolnikom, za katerega so rekli, da težko hodi, ob pregledu pa smo ugotovili, da je starejši astmatik ter da težko (zelo težko) diha ... in mu izmerili zasičenost hemoglobina (saturacijo) - 55%. Med naborom zdravil, ki jih premoremo, smo mu dali vse ustrezno in razmišljali o čimprejšnjem prevozu v bolnišnico. Ker se je izkazalo, da salbutamol (Ventolin po naše) iz pršilnika gre povsod, samo v pljuča ne, smo na hitro improvizirali nekoliko boljši način za dostavo zdravila v pljuča. Bolnik se je nekoliko bolje počutil in predlagal, da gre v bolnišnico - v ponedeljek! (Takrat je imel saturacijo 70% ... ). K sreči smo prišli do strinjanja o nujnosti prevoza, ki ga je tudi dobil. Morda zveni strašno, a tukaj smo se že navadili: v bolnišnico se je odpeljal na kolesu (k sreči kot sopotnik).
Bela škatla je za Regamol, po naše Lekadol - prvak med porabljenimi zdravili.
Zdaj je škatla dobila še drugo nalogo - glede na rezultat na levi strani upamo, da jo vsaj 'nekoliko dobro' opravlja ...

Dan se je hitro obrnil, naša vrsta pa se ni zmanjšala. Sonce je zašlo, našli smo svoje baterije, Matjaž je 'uko' dobil sveče in delo je šlo naprej. O utrujenosti ni bilo govora ... dokler nismo bili v avtu, kjer so nas do doma spet pospremili ... zvoki glasbe. Pregledali smo 236 bolnikov!

V soju sveč se dobro vidijo bottles z zdravili,
ne pa tudi vrsta bolnikov, ki čaka nanje.
 Resnici na ljubo moramo povedati, da nam je Leon zbolel. Zato smo mu ostali zjutraj skušali prepovedati odhod v Mangwazu, vendar nam verjetno ne bi uspelo, če ne bi bilo nujno, da nekdo od nas odpotuje do glavnega mesta, da uredi vse potrebno, da podaljšamo naše legitimno bivanje v Malaviju. Tako smo pravzaprav delali brez njega, medtem ko je preživel vožnjo do Lilongweja in nazaj s p. Stankom ... o čemer pa kdaj drugič. Omenimo le, da se je povprečna hitrost potovanja gibala okoli 140 km/h, poznanstva našega 'father Rozman'-a pa segajo preko policajev ob cesti in vrst na veleposlaništvu. Dobili smo podaljšanje vize skoraj brez kazni, kar je lepo zaključilo naš današnji uspeh. Tudi Leon se (nekoliko proti pričakovanjem glede na vse, kar je prestal) že bolje počuti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar