nedelja, 02. junij 2013

Nkhotakota

Med tednom doživimo marsikaj, moramo pa priznati, da smo težko pričakovali oddih ob jezeru ta konec tedna - in ga dobro izkoristili. Pod goro Kasungu smo videli pavijane, dobili smo novo sodelavko, prečkali smo še en narodni park, sledili stopinjam dr. Livingstone-a, lovili ribe, počivali, znova zaplavali v jezeru Malavi, ob tem pa tudi v nov (zadnji) mesec našega dela v Malaviju.

Nedelja, 26. maj: Kasungu
Danes smo prvič videli opice. Namesto na goro smo se odpravili na drugo stran gore, k tako imenovani Kamuzu house, rezidenci nekdanjega predsednika. Tam smo nekoliko pričakovano, pa vendar presenečeni, res zagledali 'naše prve' opice: pavijane (baboon monkeys). Zanimivo, ampak poleg tega, da smo mi opazovali njih, so tudi one opazovale nas ... nato sta nas dve opici obkrožili in počutili smo se obkoljene ... Resnici na ljubo smo se počutili varne, ker je bil nedaleč od nas eden od 'watchmans', stražarjev (s puško), ki pazijo posest okoli sicer ograjene Kamuzu house.


Ponedeljek, 27. maj: Kamphulu
Po dveh tednih smo zopet obiskali prijetno vasico. Kamphulu ima vsaj dve posebnosti. Leži povsem ob eni izmed glavnih cest (asfaltiranih), tako da je vožnja do tja zelo prijetna in navadno mine zelo hitro. Med stalnimi prevajalci, ki nam pomagajo, sta dva, ki nam bosta posebej ostala v spominu. Ker sta vsak zase precej prijetni osebi (sicer oba med 'supported group', tj. bolniki s HIV-om), smo ju potem, ko smo izvedeli, da sta poročena, krstili za - 'Moža' in 'Ženo'.
Ta teden je z nami začela delo tudi Ruth: je pravkar končala izobraževanje za 'clinical officer', ki traja tri leta. Sedaj čaka, da jo government pošlje na njeno prvo delovno mesto, ki je pravzaprav lahko kjerkoli. Ker bi rada čas koristno izkoristila, se nam je pridružila in moramo reči, da smo njene pomoči izredno veseli: je izvrstna prevajalka, poleg tega pa nam nudi nekaj vpogleda v malavijski zdravstveni sistem. Naša PAO ekipa se širi, širi se nabor zdravil, ki jih uporabljamo, našo prvo knjigo bolnikov smo skoraj popisali ...

Torek, 28. maj: Kayesa
Mala vasica Kayesa, zanjo velja obratno kot za Kamphulu: cesta do tja je precej slaba in pravzaprav v tej vasici ne poznamo nobenega prevajalca, saj smo zaradi državnih praznikov v maju semkaj prišli šele drugič. Skrbelo nas je, da nas bo zato čakala neobvladljiva množica bolnikov, a izkazalo se je drugače. Zaradi slabe obveščenosti je bilo bolnikov 'ravno prav', tako da smo jih kljub počasnejšemu ritmu dela (predvsem je težava s prevajalci) zmogli pregledati vse.
Ruth: bodoča vodja klinike ali kliničnega oddelka.


Sreda, 29. maj: Chankozi
V Chankozi smo po enem mesecu spet delali v cerkvi, ki jo vneto obnavljajo. Preteklo ambulanto smo imeli v šolskih prostorih, tokrat pa nas je namesto (ob prvem obisku) temne cerkve pričakal velik in svetel prostor, česar smo bili vsi veseli. Cerkev je tudi ravno prav velika, da se med seboj ob delu ne motimo, hkrati pa se lahko hitro med seboj posvetujemo.
Kateri prst je z alkoholnim robčkom pripravljen na test za malarijo?

Četrtek, 30. maj: Mangwazu in ... pot do Nkhotakota (St. Paul's parish)
Danes je bil poseben dan, saj smo se od doma odpravili nekoliko prej, da bi nekoliko prej končali. Ker smo v Mangwazu vsak teden, smo predvidevali, da bi lahko bilo bolnikov nekoliko manj, mi bi delali bolj zgodaj in bolj zavzeto, ter tako upravičeno končali nekoliko prej (!), da bi se odpravili ... k jezeru.
Seveda se ni izteklo po načrtih. Predvideno kosilo ob dveh se je zavleklo, saj nismo mogli pustiti kopice bolnikov pred vrati. Naredili smo hitro triažo otrok, serijsko naredili deset testov za malarijo in odkrili nekaj pljučnic ... med vsem direndajem pred ambulanto pa je Leon reševal vnet prst, ki se je grdo širil v celulitis celotne dlani. Ker za seboj nismo pustili bolnikov, je bila naša vest nekoliko bolj mirna (vožnja pa malo manj). Pot do Nkhotakote ob jezeru Malavi pelje čez narodni parkre rezervat z istim imenom, ki pa zapira 'rampo' ob 18.00, tako da smo jo lovili skupaj s temo (ki je sedaj že ob taisti uri). Prav po afriško je šlo vse prepozno, a brez težav, tako da smo zvečer prispeli k našim gostiteljem za ta konec tedna: župnija sv. Pavla, oziroma Salezijanci v Nkhotakota. Prijetni f. Chris, f. Joseph in f. neimenovani ter laični misijonarki iz Nemčije, Janine in Henrike, so nas prijazno sprejeli - in začel se je naš prepotrebni oddih.

Petek, 31. maj: Nkhotakota: Pottery Lodge
Nkhotakota ni - vsaj iz našega vidika - prav nič zakotno mesto*. Je sicer nekoliko manjše, a jezero in plaže, ob katerih smo preživeli konec tedna, so vredne boljšega imena. Na poti do jezera (prvi dan smo si izbrali za plažo najbolj znano Pottery lodge) smo se ustavili ob pomembnem spomeniku: drevo, ob katerem je slavni dr. Livingstone podpisal pogodbo s krajevnim poglavarjem Malengo Chanzijem (in mu podaril dežnik). Te kraje je sicer najbolj zaznamovala trgovina s sužnji, katerega eno izmed središč je bilo prav v tu ...
Čeprav smo si že pred odhodom (vsaj moški del) želeli poizkusiti loviti ribe v jezeru Malavi - konec koncev je to jezero z največjo raznolikostjo rib daleč naokoli, mogoče celo na planetu, poleg tega pa domovanje (tukaj) slavne ribje poslastice chambo - si opreme nekako nismo uspeli priskrbeti. Ob sončnem zahodu smo med plavanjem opazili, da domačini nedaleč stran vlečejo mrežo iz vode. Iz zanimanja smo pohiteli do tja in ko smo bili tam, smo ponudili pomoč pri vleki navidez ne prav težke mreže iz vode.

Prvih nekaj minut se je od naše pomoči kar bliskalo in ob veslaških gibih je vsak od nas verjetno čutil nekaj slovenskega ponosa (z mislijo na dvojec Čop-Špik), ki pa je iz minute v minuto prihajal na preizkušnjo ... Bliskati se je začelo v naših rokah, takrat smo šele opazili, da so plovci z mrežo še daleč od obale. "Slowly, slowly", ki ga je nekajkrat izrekel izkušeni domačin za nami, je imel svoj smisel. Naš navdušeni ritem je upadel in prilagodili smo se ritmu domačinov. Počasi so plovci le priplavali do obale (medtem smo sicer enkrat strgali nosilno vrv) in na plano smo vlekli zeleno mrežo ... in sedaj nestrpno čakali 'naš' ribji ulov. Priznamo, da smo razočarani ugledali nekaj deset svetlikajočih se ribic velikosti morskih 'sardelic', naše spoštovanje do kupčkov 'dišečih' ribic, ki se sušijo na zimskem ('zimskem') soncu na tržnici v Kasungu pa je močno zraslo. Spomini na ribolov pa bodo nekaj časa tudi na naših dlaneh ...

Sobota, 01. junij: Nkhotakota: Fish Eagle Lodge
Oddih.

Nedelja, 02. junij: Nkhotakota: Safari Lodge ... in nazaj v Kasungu
Zadnji dan smo začeli s (ponovno) zgodnjo mašo pri naših gostiteljih, nato pa obiskali še tretjo plažo v okolici - Safari lodge. Pravzaprav smo tu ponovno srečali ribjega orla (fish eagle).
Ponovni vetrovni dan nam je preprečil, da bi preizkusili svoje veslaške sposobnosti s kanuji, smo pa na obali od blizu občudovali pravi drevak, v katerih so se pred našimi očmi po vetrovnem jezeru prevažali (in lovili ribe?) spretni domačini.

Lara, Barbara, Leon, Nina in Matjaž - da ne bo dvoma :).

Nina vztrajno išče opice, tudi z daljnogledom (čeprav moramo vsaj tu povedati,  da smo opice videli v Pottery lodge in nato še ob povratku iz Safari lodge - tokrat manjše, verjetno so bile Vervet monkey).

Dan je minil, kot se spodobi za oddih, nekoliko prehitro - v lovljenju moči za pripravo lekarne in opreme za naslednji delovni teden smo odhiteli nazaj proti Kasungu. Ustavili smo se še za hip pri naših gostiteljih, da smo iz ledenice pobrali kupljene chambo (ter pozabljeno ruto), nato pa preko narodnega parka odhiteli proti zahodu ...




*v chichewa pomeni približno toliko kot 'kot-kot'

Ni komentarjev:

Objavite komentar