nedelja, 23. junij 2013

Klobasice nekoliko drugače


Končno smo doživeli gorečo goro, Leon je le dočakal 'svojo' malavijsko klobasico, preživeli smo poslovilno mašo, se spoprijeli z novimi športi ... ne gre nam slabo!








Četrtek, 20. junij: Mangwazu, St. Peter
Po dolgotrajni igri taroka s patrom Stankom prejšnji večer smo se prebudili kot prerojeni. Tokrat nam je končno uspelo udejanjiti vsakotedenski podvig (do sedaj smo bili vztrajno neuspešni): iz Kasunga smo se odpeljali že ob osmih. Dan nam je bil očitno naklonjen – vrsta pred vrati ambulante v Mangwazu je bila (relativno) kratka. Po dolgem času smo tako obiskali posteljne bolnike še ob sončni svetlobi.
V zadnjih dneh smo imeli priložnost videti, kako se 'naša' gora Kasungu in polja okrog nje spreminjajo v grmado – tu namreč pozimi požigajo suho travo – namen tega je čiščenje pokrajine, poleg tega pa na ta način iz skrivališč zvabijo tudi poljske miši in podgane, ki so tukaj dokaj priljubljena hrana (specialiteta). Na poti domov smo lahko opazovali gručice otrok, ki so skakali po požganih poljih ter lovili miške. Pri eni taki skupinici majhnih lovcev smo se tudi ustavili. Ponosno so nam pokazali svoj ulov, seveda se nismo mogli upreti skušnjavi in jim odkupili eno miško, saj je okus te tukajšnje specialitete zanimal še posebej našega kulinaričnega 'Robinsona' Leona.

Petek, 21. junij: Kasungu
Dopoldne je bilo znova rezervirano za bolne delavce misijona, nato pa je sledil še predzadnji PAO sestanek, po njem pa PAO kosilo. Seveda je bilo (kot ostala PAO kosila) izjemno okusno, tokrat še posebej za Leona, ki ga je na koncu čakala poslastica – tukajšnja specialiteta 'Malawi sausage'. Kljub temu, da ime da slutiti, da gre za nekakšno klobaso, temu (žal?) ni tako. 'Malawi sausage' namreč ni nič drugega kot najprej skuhana, nato posušena na soncu in na koncu ocvrta miška – pa ne sladica, ki jo poznamo pri nas doma, temveč prava poljska miš. Kljub začetnemu oklevanju je Leon klobasico veselo pohrustal, menda je okus precej spominjal na svinjino. Ob tem je potrebno omeniti, da je bil Leonov 'Malawi sausage' pripravljen nekoliko bolj evropsko, saj je bila miška brez dlak oz. so bile le-te odžgane, čisto pravi Malavijci namreč pojejo celotno miško s kožuhom vred.


Popoldne nas je čakal še en podvig: striženje sedaj že nekaj časa dolgolasega Matjaža. O tem, kako je naš 'farmacevt' zadovoljen z novo frizuro, lahko preko fotografij presodite sami.

Matjaž: prej, vmes in potem.
Kot ponavadi je bil petek zvečer rezerviran za igro taroka s patrom, tokrat pa smo imeli še razlog za praznovanje: p. Lojze je namreč praznoval god, tako da seveda ni smel manjkati kakšen kozarček, presenetili pa smo ga tudi s še toplim riževim narastkom.

Sobota, 22. junij: Kasungu
Dopoldne obvezno rekreiranje: pohod na goro.
Ker smo prejšnji večer dobili v dar kozje meso, smo se odločili, da si za pripravo hrane vzamemo nekoliko več časa in pravimo malo bolj specialno kosilo. Vendar si nismo predstavljali, da bo to na koncu zahtevalo toliko časa – na žalost nam jo je namreč znova zagodla elektrika – tokrat je ni bilo kar cel dan. Ker pa se ne damo kar tako, smo si po afriško naredili dva ogenjčka in si kar na tradicionalen način skuhali piščančjo juho, golaž, sladki krompir ter ocvrto kasavo.
Popoldne je sledila še ena telovadba (vsa ta kosila je treba nekako 'porabiti'!): fanta nogomet, punce tek. Ker je bil to zadnji sobotni nogomet v Malaviju, so si fantje za gašenje žeje ob koncu tekme privoščili še nekaj Chibukuja, še ene lokalne specialitete, katere okus je nam precej tuj. Na srečo je bilo igralcev veliko, tako da jo je Leon dobro odnesel, saj je za njega ostal le en požirek. Lara in Barbara sta medtem odkrili novo tekaško pot: romantično promenado po zapuščeni pristajalni stezi bližnjega letališča – ob sončnem zahodu je bila le-ta polna mladih parov, ki so uživali še zadnje trenutke dneva v dvoje.

Nedelja, 23. junij: Kasungu
Čakala nas je zadnja nedeljska maša v Malaviju. Poslovili smo se od prebivalcev mesta, seveda na njihov način - rokovanje z vsakim obiskovalcem maše posebej, tako da je bilo slovo res dolgo …
Kasneje smo se s p. Lojzetom odpeljali na ogled bodoče jezuitske gimnazije, ki bo svoja vrata predvidoma odprla naslednje leto. Kompleks bo vseboval tako razrede kot veliko dvorano, igrišče za nogomet, ambulanto, internat za učence, hiše za učitelje, laboratorije, knjižnico, seveda pa ne bo manjkala niti obvezna cerkvica.



Umirjeno nedeljsko popoldne smo zaključili z nekaj rekreacije, ki nam je vlila novih moči za prihajajoči teden. Lara in Barbara sta se odpravili na tradicionalni večerni tek, ki je bil tokrat malo daljši – afriška brezpotja so jima nekoliko zagodla, tako da se je sproščen tek preobrazil v orientacijski izziv okrog gore. K sreči je situacijo rešila polna luna, ki jima je kazala pot domov. Fanta pa sta medtem dobila družbo pri igranju košarke, saj je Nina hotela dokazati, da punce obvladajo tudi druge športe poleg teka. 'Test' je opravila z odliko.

Ni komentarjev:

Objava komentarja