sreda, 22. maj 2013

V osmem tednu


Ta teden nam mineva v presežnikih. Po lepem koncu tedna, ki smo ga izkoristili za prepotreben počitek, smo sredi tedna, v katerem smo že postavili dva rekorda. V ponedeljek smo pregledali največ bolnikov do sedaj, danes pa najmanj. Ob obilici dela nam zmanjkuje časa za popisovanje zanimivih in poučnih primerov, čemur bomo namenili enega od prihodnjih zapisov, tokrat pa dopolnjujemo naš dnevnik.







Sobota, 18. maj: Kasungu 
Zaradi petkove 'lekarne' (in ostalih nakupov) v prestolnici smo imeli današnji dan prihranjen za tedensko PAO srečanje in bolnike med župnijskimi delavci.
Med pregledovanjem bolnikov se nam je pridružila Jenny in to je pomenilo konec 'slovenske kuhinje' - sicer smo uspeli na malavijski način skuhati polento (torej, pravo Polento, ki je prišla iz Slovenije), vendar se je v sosednjem loncu znašla domača zelenjava z arašidovo moko. Pri kosilu, pred katerim smo imeli še tedenski posvet, pregled in načrtovanje, nad slednjim seveda nihče ni vihal nosu ...

Nedelja, 19. maj: Kasungu
Po zgodnji jutranji maši smo zopet obiskali našo goro. Našim dekletom v čast in resnici na ljubo moramo tukaj dodati, da med tednom naše 'mazungice' športno precej prekašajo moški del. Jutranji ali popoldanski tek je skoraj pravilo in ni se bati, da bi ob navodilih za zdravo življenje (med delovnim časom) prebivalcem 'umanjkal' zgled (v prostem času).



Ponedeljek, 20. maj: Senjere, St. Mark
Čeprav se je dan začel razmeroma mirno, vrsti bolnikov pred vrati kar ni bilo konca. Nekaj je k temu gotovo prispevalo dejstvo, da tukaj prejšnji teden (in danes) ni bilo 'clinical officerja' (ki sicer vodi ambulanto). V množici bolnikov je k Leonu (ki je imel danes 'wounds and injuries' - vedno bolj si delimo bolnike, da nam gre delo hitreje) prišla tudi gospa, ki jo je ugriznila kača. Ob tej anamnezi je kurjo polt po hrbtu pregnalo dejstvo, da je od pika minil že več kot dan, v katerem bi smrtonosni strup že deloval. Ostali smo se ubadali z bolj ali manj resnimi bolniki, kot ponavadi pa je ogromno dela imel Matjaž. Ob koncu dneva se je zaporedna številka bolnikov ustavila pri 170 in tako smo - sicer precej utrujeni - presegli prejšnje največje število bolnikov.

Po kosilu (nsima z zelenjavo, kajpak) se je včasih prav težko vrniti v  temne prostore naših 'ambulant'.


Torek, 21. maj: Kaziwa, St. Ignatius
Po 'kaziwa cesti' (tako že nekaj časa poimenujemo najslabše odseke vseh cest) smo precej pozno prišli na delo. Vendar se nikomur ni zelo mudilo. Ker so imeli v okrožju v preteklem tednu nove volitve, so nam predstavili vse novoizvoljene predstavnike vaškega življenja. Seveda je pozdrav vsakega posebej potekal v domačem jeziku, tako da smo potrpežljivo čakali konca (po katerem nam je Henry na hitro povzel vse zahvale in čestitke). Vendar pa s tem ni bilo konec. Ob vnovični zahvali 'mazungu zdravnikom' so izpostavili tudi novo temo: želijo, da se namesto občasne ambulante v njihovem centru zgradi kar chipatala (bolnišnica). Seveda je njihova prošnja padla na neprava tla - morebiti so njihova pričakovanja ob obilici zdravil prekomerno zrasla? Vsekakor se strinjamo, da bi bilo stalno zdravniško varstvo na mestu, a preusmerili smo jih na pravi naslov: p. Stanko Rozman v Kasungu. On je središče dolgoročnih načrtov in programov, morda bo našel energijo (in denar) tudi za ambulanto v Kaziwi?
Glede na to, da dolgoročno tukaj uspejo samo projekti, za katere prihaja pobuda od domačinov, morebiti prošnja le ne bo neuslišana ... Mi pa smo se vseeno posvetili dnevu in bolnikom, ki so bili pred nami. K sreči smo končali še pred sončnim zahodom, ki smo ga občudovali po 'kaziwa cesti' nazaj proti Kasungu ...

Cerkev sv. Ignacija v Kaziwi - naša najbolj oddaljena postojanka. 


Sreda, 22. maj: Kasungu (PAO program)
Zjutraj smo se udeležili glavnega srečanja medicinskega osebja v KDH (Kasungu District Hospital) in prisostvovali še kratkemu predavanju o šoku - ki nas je stalo mirnega zajtrka (ne zaradi obravnavane teme, pač pa zaradi časovne stiske - prejšnji teden predavanja ni bilo in sestanek je minil zelo hitro, zajtrk pa smo zato tokrat nameravali jesti po sestanku ...). A nam ni bilo nič hudega, saj nas je tokrat pred PAO zgradbo čakala prav majhna vrsta bolnikov. V miru smo se jim posvetili in končali še pred kosilom, zato smo se odpravili še do posteljnih bolnikov.
Zopet smo se začeli spraševati, kakšen je smisel kroničnega zdravljenja v sistemu, kot vlada tukaj. Seveda nikomur ne bi radi odrekali dobrih zdravil, a ob množici bolnikov, ki zdravijo prehlad z antibiotiki, visok pritisk pa zdravijo enkrat na leto, se resno sprašujemo o primernosti in uspešnosti zdravljenja.
Najprej smo obiskali bolnico z dolgotrajnim kašljem in večkratnim zdravljenjem za pljučnico. Ko smo podobne simptome s precej očitnim produktivnim kašljem in inspiratornimi piski nad zgornjim levim delom prsnega koša slišali še pri njeni mami (80+, kot tukaj označijo starost), smo obema napisali napotnico za AFBT (acid-fast bacilli test, testiranje na bacile tuberkuloze). Ob rahlem pomišljanju o zdravljenju visokega pritiska (zaradi zelo nerednega zdravljenja) je Lara izmerila tlak - Riva-Rocci je 'zazvenel' pri tlaku 210 mmHg in pomislekov o zdravljenju ni bilo več ...
Obiskali smo bolnico, pri kateri smo med uvodno molitvijo (ki jo pri posteljnih bolniki ponavadi opravi mr. Lunda - Henry) videli otekle prste ene roke - med 'chichewa pogovorom' s svojci smo si po slovensko izmenjali mnenja o diferencialni diagnozi ... "limfedem" ... "rak dojke?" - in na žalost imeli prav. Bolnica trpi zaradi napredovalega raka dojke, po katerem je preostalo le podporno zdravljenje. Ker je iz bolje stoječe družine, je imela sicer dobro urejeno zdravljenje, ki smo ga podaljšali in skušali pomagati z nekaj napotki za lajšanje težav in bolečin.


Obiski nepokretnih (bedridden) bolnikov se začnejo s skupno molitvijo, nato pa nam svojci povedo, kaj se dogaja z bolnikom.

Skoraj vedno se skušamo dokopati do starih 'zdravstvenih knjižic', da izvemo kaj več o preteklem zdravljenju. Na žalost je pisanje v te knjižice večinoma stereotipno 'zdravniško' - komaj kaj razberemo. 

Diagnostika tubekuloze je - podobno kot za HIV - urejena. Bolnike  z lončki in navodili za zbiranje jutranjega izmečka (sputuma) pošiljamo v območni center (v Kasungu).

Ni komentarjev:

Objava komentarja