nedelja, 12. maj 2013

Narodni park Kasungu

Že prejšnji teden smo se odločili, da tokratni konec tedna namenimo obisku narodnega parka Kasungu, ki sicer ne slovi po obilici zverjadi, pač pa po lepi naravi in slonih. Kljub pričakovanju se nam teden ni prav nič 'vlekel', ampak smo ob oblici dela komaj pripravili stvari - pred oddihom smo imeli v Lifupi tudi dvodnevno ambulanto.



Torek, 7 maj: Kaziwa, St. Ignatius
Ta dan je zaznamovalo srečanje s kačo, sicer pa smo imeli delaven in uspešen dan.
Cerkev Svetega Ignacija v Kaziwi, ki je vsak drugi teden naša ambulanta. 
Sreda, 8. maj: Kasungu (St. Joseph's parish)
To sredo smo prvič imeli svojo ambulanto v Kasungu, prav v prostorih programa PAO (prejšnjič je zaradi praznika delovni dan odpadel). Kljub temu, da so nam obljubljali, da bolnikov ne bo prav veliko, smo jih po izkušnjah pričakovali nekoliko več. Izkazalo se je, da smo imeli prav, bolnikov ni bilo malo, veliko razliko pa je naredilo boljše poznavanje skupnega jezika - precej večji delež meščanov ima za seboj vsaj nekaj šole in tako tudi znanja angleščine. Tako smo se lahko z mnogimi bolniki sporazumeli brez prevajalca in to nam je precej olajšalo (in pospešilo) naše delo.


Že med našim delom je s triažo pohitela Jenny in nam pripravila kosilo. Čeprav smo bili že do tedaj navdušeni nad malavijsko prehrano, je tokratno kosilo doseglo skoraj gastronomske oznake. Razen mesa je bilo kosilo sad Jennyjinega vrta, mi pa smo stežka ob polnih želodcih pustili nekaj hrane v loncih ... 

Najbolj zaželjen lonec: sladki krompir z arašidovo moko.
Četrtek, 9. maj: Mangwazu, St. Peter
Ker dobro poznamo prostor, deloma pa tudi že nekatere bolnike, nam gre delo precej lažje od rok. Vendar pa hkrati več časa ostane (in porabimo) za bolnike, pri katerih vzroka bolezni ne spoznamo hitro, lahko pa obiščemo tudi nepokretne bolnike na domu. Danes smo obiskali gospoda, ki ga je prizadela kap. Ker pred prihodom na bolnikov dom redko izvemo, kaj je pravzaprav težava, nas je skrbelo predvsem, da ima rane zaradi pritiska, kar je pri podobnih bolnikih tukaj skoraj stalnica. Veseli smo bili, ko smo ugotovili, da zanj odlično skrbi njegov brat, ter da se gospod dobro drži. Zapustili smo ga z dobrimi željami, nekaj spodbude, navodili za oskrbo in zdravili za visok krvni pritisk ...
Poslopje bodoče klinike v Mangwazu; zaenkrat so prostori prazni (ob našem prihodu na prinesejo nekaj stolov in na tla položijo nekaj slamnjač).
Petek, 10. maj: Kasungu - Lifupa
Da smo si 'zaslužili' naš obisk parka, smo v petek v bližini parka opravili še z eno vasjo. Pričenja se sezona malarije in tako se naše število uporabljenih testov hitro povečuje. Ker se nam je nekajkrat zgodilo, da je bil test na malarijo pri povsem blagih znakih prehlada pozitiven, smo vedno manj prepričani v naše klinične ocene. Sploh zaradi tega, ker veliko (drugih) bolnikov kot glavno težavo navaja chifua (kašelj) in upa, da bomo predpisali antibiotik - prav pogosto namreč ob glavobolu ali kašlju vzamejo Bactrim (tmp-smx), ki ga lahko kupijo na tržnici ...
Lifupa
Malo pred nočjo smo prišli do 'Lifupa lodge', to je kraja v narodnem parku, kjer naj bi prenočili. Delo nas je  'zlakotnilo', pripravili smo večerjo. Ob zvokih afriške noči, ki so jo tokrat posebej zaznamovale žabe in povodni konji, nekoliko tudi kitara, smo ob ognju premlevali naš teden in naše delo ...

Sobota, 11. maj: Narodni park Kasungu
Zbudili smo se v krasno jutro. Čeprav smo zamudili sončni vzhod, so nas meglice nad vodo, ob kateri smo spali, očarale. Nasproti 'kolib', v katerih smo prenočevali, so se ob vodi sončili povodni konji, mirno so se pasle antilope, v zraku pa je največ nekakšnih 'postovk'. Kljub idili nas je čakalo še delovno dopoldne. Pomagali smo vsem uslužbencem v narodnem parku, ki so v tistem jutru imeli težave, nato pa se odpravili še do šole, kjer so se zbrali večinoma otroški bolniki.

Popoldan smo se odpravili na 'Black rock', Črno skalo, kot se imenuje vrh sredi gozdnatega narodnega parka. Spremljal nas je vodič ranger Vincent, ki se precej spozna na tukajšnje živali in rastilne. Srečali smo roje muh Ce-ce (Tse-tse, Glossina spp.) ki se zadržujejo na določenih področjih parka. Roji teh muh dobesedno napadejo avto: v teh predelih smo imeli bolj ali manj skrbno zaprta okna, vendar smo vseeno v avtu ujeli nekaj primerkov.
Iz Črne skale se res lepo vidi sončni zahod, ki pa nam ga je malce zakril oblak nad Zambijo. Že nekajkrat smo imeli 'ideje' o tem, da bi prenočili na kakšni vzpetini in počakali jutro in sončni vzhod. Tokrat nas je od tega hitro odvrnil Vincent, ki nam je povedal, da zaradi kač to res ni varno. Kmalu zatem smo našli še kožo dvometrske črne mambe (tako naš vodnik Vincent) in se odpravili nazaj v 'varne' slamnate koče. Tokrat večer ni trajal zelo dolgo, preveč smo bili utrujeni.







Nedelja, 12. maj: idem.
Od 5.00 naprej smo čakali, da ne bi zamudili sončnega vzhoda. Seveda smo bili tokrat prezgodnji, da pa ga ne bi zamudili, smo si zajtrk pripravili na bregu. Ob 6.00 smo bili zmenjeni, da nas vodnik popelje na t.i. game walk: sprehodili smo se okoli umetnega jezera, v katerem (podnevi) prebivajo povodni konji. 
Po kosilu smo šli še na t.i. game ride, pot z avtom. Ker je v tem letnem času težko videti veliko živali, smo imeli malo upanja, da bi videli slone, ki so jih pred kratkim opazili. Kljub dvem 'krogom', ki smo jih naredili, nismo imeli te sreče, a smo se v mesto Kasungu vrnili polni lepih vtisov in občutkov.



Ni komentarjev:

Objava komentarja